Kostanjeviška jama

Prvič sem bila v Kostanjeviški jami v 4. razredu osnovne šole na zaključnem izletu.

Spomnim se, da so bili kapniki res zanimivi, da so mi bile zanimive zavese in nasploh je svet, ki nam je malce skrivnosten po nastanku in izgledu zanimiv.

Po 16 letih sem bila danes spet na zaključnik ekskurziji 4. razreda, samo v malce drugačni vlogi. Moj spomin ni briljanten, zato se razen zaves, dedka Mraza in največjega kapnika v jami, nisem kaj dosti spomnila. Je bilo pa zato vse bolj zanimivo. :)

V 16 letih se je jama spremenila - kapniki so zrasli ... ampak takoooo minimalno, da to ni res ... 1 cm namreč raste 100 let. Zdaj pa računajte, kakšne spremembe so po 16 letih. Skorajda zanemarljive. :)

Voda ima res čudežno moč. Neverjetna je, da ustvari take oblike.

Polenta z bučkami in sirom

Že kar juhuhu časa je minilo, kar sem v dolino shranila kakšen recept. In  času, ko so nastajale nizozemske objave, je nastajalo še kaj drugega. Ena stvar celo za moj kuharski kotiček.

Mogoče poznate tisti občutek, ko bi jedli nekaj drugačnega od rutinskih jedi, ki jih najpogosteje pripravljate. Dodati je treba še občutek, ko se vam nikakor ne da do trgovine po nakupih, ko imate v hladilniku bolj malo inovativne izbire in ko vas ena bučka že dolgo čaka, pa ne veste, kako bi se je lotili. No, v takem stanju sem bila enkrat prejšnji teden. :)

Šla sem do računalnika in malo brskala, kaj naj naredim z eno bučko in osnovnimi sestavinami. Verjamem, da bi vrle kuharice iz rokava natresle kup idej, ampak jaz in bučke smo v takem čudnem odnosu. Zelo dolgo jih sploh nisem marala, potem sem jih začela lani ali predlani enkrat oboževat - ampak samo na tanko narezane, pečene na žaru ali par kapljicah olja v ponvi. Drugačnih ne. :)

Torej, šla sem na jazkuham.si, ker mi je všeč njihov hladilnik, v katerem izberem, kaj imam jaz v svojem, oni pa mi ponudijo recept. No, malo naj še razširijo bazo, ampak za enkrat je v redu. :) Našla sem tale recept:
Zapečena polenta z bučkami. Aja, saj sem omenila, da je bila v hladilniku precej slaba izbira, zato sem iz recepta spustila nekaj stvari in vam bom spodaj zapisala moj recept, ki se je zelo okusno obnesel.

POLENTA Z BUČKAMI IN SIROM
Skuhala sem polento in jo stresla v posodico, ki jo imam za lazanje. Potem sem bučko naribala na kolobarje, jo posipala z žlico Vegete in premešala z nekaj kapljami olivnega olja ter bučke prepražila na ponvi (brez druge maščobe, samo zalivala sem z vodo). Potem sem bučke (polovico vseh kolobarčkov) naložila na kuhano polento.

Medtem sem v posodi zmešala nekaj smetane za kuhanje (cca. 1 dl) in nekaj naribanega sira. S to mešanico sem prekrila bučke in polento.

Na koncu sem sirno mešanico še prekrila s preostalimi bučkami in dala v pečico (200°C).

Aja, ker imam rada tisti zapečeni sirček na vrhu, sem ga še malce naribala po bučkah. :)

Pekla sem, dokler nisem bila zadovoljna z barvo sira. :)

NJAM! Pa dober tek. Čeprav se s polnim želodcem bolj težko teče. :)

Nizozemska - 8. dan (Uden)

ČETRTEK, 3. 5. 2012
Uf, zadnji dan ... v realnosti je prišel hitro, v blogerskem svetu bo pa kmalu že mesec okoli. Ampak vseeno se bo zanimivo spomnit, kaj vse se je zadnji dan dopusta dogajalo.

Po zajtrku v zgornjem nadstropju smo se odločili, da se odpravimo v mesto Uden. Mi smo namreč spali na obrobju mesteca, do katerega je bilo peš cca. 10 min. Aja, pred tem pozabljam še nekaj dodat ... tulipani. Nismo jih kupili v Amsterdamu. Niti v Aalsmeerju. Ker tega je povsod po Nizozemskem dovolj. In potem smo jih zadnje dva dni iskali kot nori in itak jih ni nikjer, ker se sadijo jeseni in jih prodajajo samo na top lokacijah za turiste (beri na tržnici v Amsterdamu in na cvetlični borzi). Smo bili pa pametni, ni kaj. Ampak upanje umre zadnje, zato smo šli z upanjem na dober nakup tulipanov na sprehod v Uden.

Uden je tako majhno, simpatično mestece, ki te preseneti s srčkasto in konjsko dekoracijo trgovinice z darilci (in ne, v njej ne prodajajo tulipanov). :) Šli smo še v bližnjo cerkev in tudi tam naredili kakšno fotko, da bodo še babice vesele kakšnega religioznega posnetka, pa tudi početja, zato smo prižgali še svečki. :)

V mestecu imajo veliko ustvarjalnih trgovinic - se mi je zdelo, da je bilo vsepovsod nekaj ustvarjalnega, ampak se nisem podajala v kakšne hujše nakupe. Malo zaradi omejene prtljage, malo zaradi odločitve, da je treba najprej porabiti domačo zalogo. Ampak eni uhani, pa kakšne mini ščipalkice so se pa že kam stalčile. :)

Vrnili smo se nazaj k našemu prenočišču in prosili lastnika, če nam posodi kolo. Aja, to smo rekli že pred odhodom v mesto, pa je rekel, da je najem enega kolesa 5 € na dan, zato smo šli raje peš. Smo ga pa prosili, če nam posodi kolo za snemanje filma in se nam je smejal in dovolil. V zameno mu moram poslat filmček (ki ga nameravam končno ta teden skupaj zložit), mi smo mu pa zračnice napolnili z zrakom in izvedli nekaj zabavnih kolesarskih zavojev po cesti.

Pod streho pri mizi smo še pomalicali, si ogledali jacuzi na drva in se spravili v avto. Odpeljali smo se proti letališču in se seveda izogibali avtocestam. Ker smo imeli še dovolj časa, smo nastavili še kak vmesni cilj do znamenitosti in šli do najbližjega mlina na veter. To je bil mlin v najslabšem možnem stanju, zato smo bili hvaležni, da ni prvi, ki ga vidimo. :)

Ustavili smo še v enem vrtnem centru, kjer seveda nimajo tulipanov in se vdali v usodo, da bomo spominske rožice pač morali iti iskat naslednjič (dober izgovor za izlet). :)

Na letališču smo še pojedli in spili zadnje zaloge hrane in pijače ter pospravili smeti v stilu majhnih otrok - skrij pod preprogo, da se ne vidijo. :) Saj nismo mi krivi, da na parkirišču ni nobenega koša za smeti. Na letališče smo morali nesti pa vse preveč svoje prtljage, da bi s sabo vlekli še smeti. :)

Sledilo je standardno letališko početje: oddaja avtomobilskega ključa, iskanje WC-ja, pakiranje vseh stvari v 1 torbo, tehtanje prtljage (H točno 10,0 kg), čakanje, vkrcanje in polet. Nad oblaki, nad polji in gozdovi, Alpami in rekami. Domov. No, skoraj. :)

Po pristanku v Trstu smo plačali še parkirnino, se spet naložili v avto in se odpeljali proti domu. Sledil je še en vmesni postanek, ki ni smel biti predlog, ker so nas nekatere doma čakale še službene obveznosti pred naslednjim dnem. V zadnjih minutah tistega četrtka smo prispeli domov, nahrbtnik je bil prisiljen prestaviti razpakiranje na naslednji dan.

Tako se je zaključil naš super dopust. Mi smo uživali fino fajn in upam, da so bile kakšne informacije koristne, če ne pa vsaj zanimive. Res se splača iti pogleda tulipane. Pa mline. Sir. Solatke. Kaj od tega se bolj kot gledati splača poskusiti, boste morali ugotoviti pa sami. Mi že vemo. :)

Nizozemska - 7. dan (Rotterdam, Kinderdijk)

SREDA, 2. 5. 2012
Jutro v hostlu v Rotterdamu ni bilo namenjeno poležavanju. No, malce že, saj smo v posteljah počakali, da se je naš cimer preoblekel in odšel, potem smo poskakali s pogradov, se uredili in šli na zajtrk. Prednost hostla je zajtrk. Za njih ni veliko dela - toasti, maslo, marmelada, Nutella, pa je. Za nas pa precej vredno, da ni treba iskat trgovine že zjutraj ali prejšnji dan skrbet, da se bo dan začel z zajtrkom iz prtljažnika.

Cel dan je bil namenjen kar Rotterdamu. Saj je vendarle največje pristanišče daleč naokoli. Pa menda tudi zanimivo mesto. Brezplačni zemljevidi so še ena prednost hostla. Pa smo šli. Z zemljevidom na peš ogled mesta. Aja, najprej smo še avto preparkirali na free območje. Na drugo stran kanala. Potem pa smo se pognali čez most v meglen Rotterdam. Opazovali smo čudne viseče hiše v obliki kock, pa stare ladje, trge, race, cerkve, spomenike. Zanimivo je bilo tudi to, da je bilo mesto mrtvo. Pa ni bilo tako grozno zgodaj. Vsaj za nas ne. Ura je bila namreč že skoraj 10.00, pa nikjer nobenih ljudi.

V celem mestu me je najbolj navdušila ena stavba, ki sama po sebi ni nič posebnega, ampak s kančkom ustvarjalnosti je postala vrhunska. Očitno so jo polovico podrli. To mi ni čisto jasno, zakaj, ampak videz že daje takšen. Potem so v tiste štrclje, ki so ostali od zgradbe postavili črne lončke za rože v obliki drevesnega debla. In v lončke so posadili nekakšne zelene rastline. Od blizu to zgleda "kr neki" hecno in čudno, od daleč pa zgleda kot pravo drevo! Definitivno meni najljubša pogruntavščina v Rotterdamu. :)

Nasploh je arhitektura v mestu precej moderna, ampak najbolj smo se nasmejali pa plakatu, na katerem je pisalo Loze Kreten. Mi smo prebrali, da je Lojze Kreten. Revček, kakšen priimek. :)

Po sončkanju na terasi in jutranjih substancah smo se odpravili v muzej, ki je bil ob sredah brezplačen. No, da vidimo vsaj en muzej, da ne bo kdo rekel, da smo premalo kulturni. V bistvu je bila to bolj galerija. Kupi slik in labirint s sobami, da smo se kar izgubili. Vmes med pohajanjem med slikami sem ujela v objektiv Ribiško hiško (Claude Monet), Rož'ce (Van Gogh), pa kip male plesalke (Degas), pa še kaj. Všeč mi je bila garderoba - taka kot pri nas v rudnikih - vzame malo prostora, ni gneče, oblačila pa varno spravljena pod stropom. Dober izum.

Od vsega v muzeju je bil pa najbolj hecen nek oddelek, kjer je ves čas neka stvar piskala nadležno melodijo. In med belimi stenami, kroženjem, ko smo hoteli ven, pa nam ni uspelo, nam je tisto piskanje odzvanjalo v glavi. Smejali smo se, da smo sedaj pa kot v kaki psihiatrični bolnišnici in da nas ne bodo spustili ven. Ampak nam je uspelo priti na svobodo. :)

Sprehod smo nadaljevali proti Euromastu - visokemu stolpu, ki omogoča pogled na Rotterdam od zgoraj. Že smo bili skoraj v vrsti, ko smo se soglasno odločili, da malce sonca, ki je pokukalo izza oblakov, ne bo dovolj za nas, da bi imeli pravi veličastni izlet in da denar raje potrošimo za ogled pristanšča z ladjico Spido. OK, rečeno, storjeno. Še ene tipične mesne kroglice in omleta, da se okrepčamo, pa smo šli naprej.

Kupili smo karte za Spido in upali, da ujamemo kar tistega, ki je že čakal na potnike. Pa so rekli, da je poln in je treba 1 uro počakat. No, naj bo ... smo čakali. Kmalu smo se vkrcali in šli na pot. Vreme ni bilo več tako grozno sončno, zato sončenje na palubi ni prišlo v poštev. Ko smo vendarli prišlo so tistega pravega Rotterdamskega pristanišča, nas je zajel siv oblak dežja, da smo s palube bežali pod streho. Ti šment. No, pod streho smo poslušali informacije o 16 milijonih zabojnikov v pristanišču, o izvoznikih, uvoznikih, pa še čem. Vmes sem šla vseeno na palubo (pod streho), da sem malo pofotkala in od bližje pogledala te zabojnike, v katere bi blo zanimivo gledat, če bi bili stekleni. Kaj vse se skriva v njih! Mi smo se hecali, da od sadja, zelenjave, oblek, perlic iz Kitajske do kakšnih ljudi. No, tole zadnje ni ravno smešno, pa upam, da tudi ni resnično.

Ko smo se vrnili nazaj, je deževalo tudi pri privezu, mi pa smo imeli avto daleč stran na drugi strani kanala. Menda smo imeli v avtu celo dežnik ali dva. Ja, super. Čakali smo, da dež poneha, po krajšem oddihu v bližini pa smo presodili, da bolje kot pršenje ne bo, dali kapuce na glavo in šli čez most. Verjetno mi ni treba razlagat, da je 50 m pred avtomobilom nehalo deževati. :) Ampak tudi mokri nismo bili prehudo, zato smo šli kar v avto in nadaljevali pot.

V nadaljevanju smo posneli najbolj hecen kratki filmček na dopustu. Bom zapisala štorijo ... nekje sem zasledila, da je v kraju Kinderdijk postavljenih 19 mlinov na veter in da je tam tako idilično okolje za kakšne tipične nizozemske fotke. Ker je bila naša edina destinacija za tisti dan še kraj, v katerem imamo prenočišče, smo Micki povedali, kam bi odšli. Izračunala je, da ni daleč, ampak potem nas je pa kar nekam vozila. Bili smo prepričani, da gremo narobe in ko smo ji dajali še natančnejša navodila, je vožnjo podaljšala še za 1 uro. Ampak mi smo bili prepričani, da so mlini blizu. Vsaj po zemljevidu sodeč. Ne vem, če sem že kje zapisala, ampak na dopustu smo se izogibali avtocestam, da smo šli raje po stranskih. Malo več časa, pa veliko več zanimivega za videti. In tako je bilo zraven vklopljeno tudi izogibanje plačljivim cestam. Mi smo želeli na drugo stran kanala, p ni bilo nikjer mostu. In potem smo zagledali trajekt. Izvedeli smo, da ni drag in da vozi non stop, tudi če prepelje samo en avto. Micki smo izklopili izogibanja in tik preden smo se zapeljali na trajekt, je povedala: "Preračunavan ... se vkrcajte na trajekt." Bušili smo v smeh in se jezili, zakaj nam ni to povedala že prej. Ampak naj ji bo, delno je to naša krivda. :)

Kot smo domnevali, je bil Kinderdijk takorekoč za vogalom. Zaradi pozne ure so bili mlini že zaprti, ampak za pogledat so bili pa vseeno lepi. Res jih je veliko in res so pogledi za na razglednice. Raje ne razmišljam, kako lepo bi bilo, če ne bi bilo oblačno. :)

Potem nam ni preostalo drugega, kot da smo se odpeljali v kraj Uden, kjer nas je čakalo prenočišče. V zanimivi hiški smo dobili spodnje nadstropje, šli v zgornje nadstropje v kuhinjo na večerjo, potem pa kar dolgo v noč klepetali, prepevali in poslušali glasbo. Ni nam bilo hudega, če odštejemo, da smo ugotovili, da je dopusta konec in je treba naslednji dan domov. Ampak še dobro, da je bil let proti večeru in nam je ostal še cel dan za ... nič načrtovanega. :)

Nizozemska - 6. dan (Aalsmeer, Keukenhof, Noordwijk)

TOREK, 1. 5. 2012
Zdaj že vem, na Nizozemskem pa nisem bila povsem prepričana, ali je prvi maj praznik tudi pri njih ali ne. Mi smo rekli, da verjetno je, ampak NI. Seveda, če so bile trgovine odprte. :) Ampak to sploh ni bilo bistvo 6. dne našega dopusta. Bistvo so bile ROŽE.

Začelo se je zjutraj v kraju Haarlem, od koder smo se podali na pot. Vreme je bilo pretežno kislo, kar me je grozno žalostilo, saj so bila polja tulipanov ena glavnih stvari, ki je sploh bila povod za organizacijo dopusta na Nizozemskem. Mene so prevzele in fascinirale fotke z neskončno velikim številom tulipanov. In čeprav je Nizozemska polna tudi vseh drugih zanimivosti, bi mi bilo izredno hudo, če bi dan na tulipanastih poljih minil v znamenju dežja, vetra in mraza. Naj prišepnem, da ni bilo tako in se vrnem nazaj na pot v avto ...

Ko smo bili že na poti proti velikemu rožnemu parku, sem se spomnila, da sem imela še en opomnik za to jutro. Hitro smo Micki dali nova navodila in odvili s predvidene poti. Mudilo se nam je, kajti naša destinacija je bila cvetlična borza v kraju Aalsmeer, ki je bila odprta (oziroma aktivna) le do 11h. Ker smo bili mi na dopustu in vreme ni bilo najlepše, smo si privoščili jutranje lenuharjenje, zato smo bili pri prihodu na borzo opozorjeni, naj pohitimo, če želimo ujeti zanimivo dogajanje. Med hitro hojo po stopnicah in glasnem razmišljanju, zakaj nam potemne dajo popusta na vstopnino, če se bojijo, da ni več česa videti, nas je zajel val osuplosti in ... no, osuplosti. Predvsem tega. Zakaj? Beseda VELIKO je dobila svoj pomen. To, kar smo zagledali, je bilo veliko rož na kupu. Če so se pred obiskom te borze moji moški sopotniki zgražali na mojim cvetličnim navdušenjem in razmišljali, da bi tisti denar raje porabili za "solatke", naj povem, da je borza osupnila tudi njih. Pa ne borza kot borzno trgovanje, ampak predvsem skladišče.

Na tem območju je bila edina primerna skladba, ki ti lahko pade na pamet tale: Rožeeeeeeeeeeeee, rožeeeeeeeeeeeee. Ko boš prišel, zmeraj prinesi mi šopek rož. :) Ne vem, kaj naj še povem, ker slike govorijo namesto mene. Barve, vonj, količina. Vse skupaj in vsako posebej in nepregledna množica viličarjev, ki vlečejo kolone rož sem in tja. Prav zares fascinantno in če boste le imeli priložnost, morate to pogledat v živo. Čist zares.

In če je bistvo dneva rože, potem največja svetovna borza cvetja še ni dovolj za en dan. Kaj če bi pokukali še v en cvetlični park, v katerem je posajenih 7 milijonov tulipanov? No, na Nizozemskem je to mogoče. In itak tudi tega ne moremo zamuditi. :) Ampak pred tem smo čisto v bližini zagledali barvno polje. Zavij, zavij, zavij, parkiraj! Jaz moram tja. Pogledat, če je to res, da imajo tooooooliko tulipanov na polju. Veste kaj? Res jih imajo! Ne morem verjet. Še vedno ne. Uau.

Potem je vendarle sledil Keukenhof (tisti veliki cvetlični park). No, tam sva pa s fotoaparatom doživaljala svoje trenutke vzhičenosti. Pa saj ni možno, da je toliko lepih motivov vsepovsod. Tulipani vseh barv in oblik, pa še vse druge rožice zraven ... ah, nekateri bi rekli, da so to pač same potonke, ampak v resnici je to en tak barvni preplet. Res prijetno za oči. Kljub masovni gneči ljudi, ki občudujejo rož'ce.

Na poti iz parka smo imeli spet en moment v stilu: Ustavi, ustavi, fotkanje. :) Pa smo šli v akcijo. Nastale so fotke za ozadje na računalniku, pa tudi kakšne bolj dinamične. :) Naj pa povem, da pri fotografiranju ni bil poškodovan noben tulipan, čeprav na nekaterih slikah zgleda, da sem jih pohodila cel kup. Pa nisem! :)

Od rožic smo pot nadaljevali proti jugu in v "načrtu" (no, bolj seznamu mest) je bil trojček: Haag, Delft, Rotterdam. Ah, velika mesta ... to ni tista prava duša dežele. Mi smo raje sledili tabli za obalo in šli v Noordwijk am Zee, kjer je ena doooolga peščena plaža. In tisto, kar nam je slabo vreme v Zaandvortu vzelo, smo si mi vzeli nazaj v Noordwijku. Pobiranje školjk za spomin, tipanje morja, peščene fotke, sončne fotke, skakalne fotke, profilne fotke, skupinske fotke. :) Ah, luškan plažni sprehod. Ni nam bilo hudega.

Potem smo prišli v Haag, kjer smo šli lulat na glavno postajo, potem pa razmišljali, da smo z rožami in plažo zapravili (ampak na najboljši možen način) dan in da nima smisla tavati po Haagu, ker so drage parkirnine in ker imajo zloglasni zapor, pa mi ne bi šli družbe delat hudim zločincem. :) Zato smo se odpeljali kar naprej proti Rotterdamu. To pa je mesto, ki nam je pustilo grenak priokus. Bom kar celo zgodbo zapisala.

Pridemo v Rotterdam, najdemo hostel. V navodilih piše, da je parkiranje za vogalom brezplačno. Fino, ker drugače imajo svinjsko grde cene parkiranja po Nizozemski. Ura je bila 21.30. Mi smo se odpravili v hostel (za vogal), da se prijavimo in vprašamo, če smo prav parkirali. Po 15 min na recepciji smo ugotovili, da nismo edini Slovenci v hostlu, da nam populacija na stopnišču ni glih všeč (toleranca marihuane), da imamo v sobi enega sostanovalca. Pa smo šli k avtu. Vzeli smo kovčke, jih odnesli v sobo in se odpeljali, da preparkiramo avto, ker moramo za drugi vogal. Na poti do drugega vogala opazimo klopce v pristanišču in se peljemo mimo, pa gremo še en krog, ker ugotovimo, da bi imeli lahko večerjo na klopcah ob kanalu. Zakaj pa ne? Parkiramo, zložimo hrano ven, jemo, pijemo, skratka kulturno večerjamo. Zdravstvena kartica je spet v polnem zagonu. Potem gremo v avto, da pogledamo, koliko vožnje imamo za naslednji dan in na sprednjem steklu opazimo majhen listek. Po branju in ogledovanju smo ugotovili, da nas je mesto kaznovalo s 55 € za napačno parkiranje v tistih 15 min, ko smo šli na recepcijo! Jooooj! Tistih 55 € nas je izučilo, da bo naslednjič eden ostal pri avtu, oziroma, da se bomo menjavali. V hostlu so sočustvovali z nami in rekli, naj upamo, da se nas bodo usmilili, ker smo tujci. Hmm ... dvomim. Ampak bomo videli, kaj bo nastalo iz tega. :)

Po obkanalski večerji smo šli v Hostel Room, kjer so imeli hecno dekoracijo na stropu. In kjer so nas ponoči malo zbudili, ker so zabeležili, da sem šla sama v sobo, ne da nas je šlo 5. Pa so sredi noči ugotavljali, da je soba polna. Upam, da so za dva popotnika našli prostor v kakšni drugi sobi. Mi pa smo lepo spali naprej. Do zjutraj. :)


Joooj, ne morem verjet, da se te objave vlečejo že cel mesec. Pa še za 2 dni moram napisat ... vmes se je pa nabralo materiala za kup objav, samo ko ni časa pisat in objavljat. Enkrat mi je ena dobra prijateljica rekla, da takrat, ko nimam časa za internetno klepetanje, zagotovo uživam ali sem zaposlena, da mi ni dolgčas. Kako prav je imela! :)